Tereza Vuk
Ko prebereš mojo knjigo, izstopata dve stvari. Da treznost ni glih moja vrlina in pa da se noro bojim dveh stvari: podgan in smrti. Podgane so mi ogabne do amena, smrt mi gre pa itak na živce. Me prov zanima, kaj je smrt po horoskopu. Ziher kakšen zafukan škorpijon.
Podganam se uspešno izogibam, čeprov mi ponoč jebejo sanje, smrti se pa ne bom mogla izognit. Jebena smrt. Ena redkih žensk, k mi lahk kontro spusti. Še zdej ne vem, kako se to kr en dan modelka s tisto svojo koso odloči: »Ej ti, dosta više. Dopizdil si temu svetu. Pejmo.« In pol sam zgineš.
In pol morim frende, če jih je strah umret in vsi nazaj: »Ne. Jaz o takih stvareh ne razmišljam.«
Pa kako kurac ne razmišljaš? Jaz mam že vse možne scenarije napisane v buči, kakšen bo moj finish. Če ne bom poletela skoz okno, me bo pa kdo ubil. Če se bom peljala na morje, bo glih mene en kontra vozeč kreten zbil. Če bom šla v gozd, bom glih jaz naletela na medvedjo družino, mama pa bo glih mela še menstro. Pa morski psi, pa ledene sveče. Vse je na preži.
Na konc se čist jeftino samo ne bom več zbudila. Najdli me bojo v lastnem bruhanju, ko bojo sosede zavohale smrad.
In vsak, k mi reče, da ga ni strah umret, mu ne verjamem. Lahk men še tok un mumbo-jumbo prodajate, da bom v drugem življenju veseli regrat, sam vsi vemo, da to ni glih tko. Glih zato, ker nič ne vemo. Neznanega nas je strah. To je pač tolažba, da bo kao lažje. En bo šel po smrti tja, ta drug tja, sam konca ne bo nikol. Me prov zanima, ja. Ker ne mi rečt, da vas ni strah zapustit svojih otrok, moža, jebene mačke pa želve in ribic. No, men pa vse dol visi, kdo, kaj, kako, zakaj, ker itak ne bom nč več vedla.
Jaz sam ne bi umrla. Vzamem večnost takoj. Čeprov bom za forever trpela svojo zmešano bučo, vzamem večnost takoj. Ne bi jaz tam spod pod zemljo gnila. Kaj mam jaz sploh neki za umirat? Praznina bi zazevala na tem svetu brez mene. Praznina ja, butara. Dva dni bi bil poln FB vseh možnih pesmic in sožalj, pet dni bi se še o teb govorilo, čez en mesec bi blo že: »Tereza who?«
Tko to gre. Prideš in greš. Si bil, pa te ni več. Če si se zdel sam sebi top shit poseben, takrat ziher zares dojameš, da si isti k vsi. In ko kdo umre, vedno vprašamo: »Kako je pa umrl? Zakaj pa?« K da ma to kakšno vezo, pa čeprov sama seb scenarije o koncih pišem. Ni ga več. Prišel, videl, ne tok zmagal.
(odlomek)
I G N O R 