Odprto pismo Josipu Visarjonoviču

Vid Sagadin Žigon

Ko ti je umrla prva žena jekleni
človek si rekel da si z njeno
smrtjo izgubil še zadnje sočutje
do človeštva res si ga izgubil
postal si apostol svoje lastne
religije napredka žrtvoval si
kmete kot pijone na šahovnici
veličastne ideje nihče ni zares
vedel ali si hudič ki trosi lakoto
po deželi ali bog ki je zaostali
deželi vrnil upanje na nekdanjo
slavo cilj upravičuje sredstva si
dejal ko so se v krematorijih
potile kosti vseh tistih ki s tabo
niso delili tvoje volje do moči
s katero si se dvignil nad Boga
ki si mu zameril ker je deželo
ki te je rodila pahnil v zaostalost.

Smrt enega človeka je tragedija
smrt milijonov samo statistika si
dejal in svet spremenil v statistiko
zdaj preštevajo tvoje žrtve in se
ubadajo z milijoni kot da so bonboni
ali semena ki si jih trosil na izgorelo
zemljo dokler ni začela roditi plodove
ki so od vzhičenosti nad lastno
plodnostjo pozabili na svoj izvor
v Smrti ki je v uniformi revolucije
postala tvoj edini general ki si mu
še lahko zaupal kot si zaupal in se
predal hudiču v rdeči uniformi iz
svojega ljudstva si potegnil vso
moč ki jo premore čeprav si ga
izstradal do kosti in na njegovih
truplih dohitel modernizacijo kar
si želel si storil kar hotel si si imel
nikoli naveličan svoje veličastne
podobe pa vendarle osamljen
v svojem sarkofagu naveličan
krvi ki je drla kot hudournik s
prevaranih podstrešij opozicije
fanatik ki je rešil človeštvo pred
norcem to je on uspela utelesitev
krutega Boga iz svetopisemske
zaveze samo on in nihče drug ki
je pokazal kako daleč seže in kako
kruto zareže ideja žrtvovanja in
popolne predaje skupnostnim ciljem
brez kančka rezerve in kako beden je
privatizem razsvetljenskega človeka.

Postal si oče naroda ki si ga zaklal
kot je hotel Abram svojega sina le da
ni bilo Nikogar ki bi ti to preprečil
zato si z vodko v rokah kakor Al Pacino
v Brazgotincu stal pred goro pepela
kakor on pred goro kokaina in dobro
vedel da te na oni strani čaka vojska
ki si jo poslal na ono stran da čuva
tvoje ledeno čelo dokler se ne
razbije na tisoč kosov pravzaprav
na tisoč mrtvih duš ki so umirale
za tebe s kletvico ali blagoslovom
na ustih pa saj ali je zdaj to sploh
še važno Josip Visarijonovič zdaj
ko si gole prsi končno izpostavil
luni kot si jo opeval in jo častil
z razprtimi rokami ki svet obliva
s krvjo¸v ekstazi upanja stremeč
k sveti gori boljševiškega življenja.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s