Ana Pepelnik
To ni angažirana pesem.
Gledala sem film
in zdaj remiksam.
Ko je prizor kjer ženska
in mama in fotografinja
govori o depresiji. Ko je
prizor sprožil moment
sentimenta da je bolelo
za nazaj. Ko opiše kako je
ko se vrača nazaj k ljudem
ki jih ljubi
neizmerno in da ni problem
v tem da me ne marajo. Najbolj
krut je moment ko si čisto
prepričan da te ne rabijo. To ni
kopipejst. To je še en zapis
kako lahko sam sebi uničiš vse.
Kako si razbijaš in lomiš
svojo mini okolico in se ko te
vsebuje delaš da te ni. Ko se
trudiš izginit čeprav si. Ko sem
zavidala ljudem bele zobe. Ker
se lahko široko nasmihajo in misliš
da so prijazni. Ko sem zavidala
lepim puncam da so všeč tistim
fantom ki jim nisem bila všeč.
Ko sem zavidala visokim ker
so bolj blizu nebu. Ko sem zavidala
čudakom da so čudaški ker so bolj
zanimivi. Ko sem zavidala posebnežem
posebnost ker so bolj opazni.
Ko sem zavidala skodranim
kodre ker so bolj blizu vesolju.
Potem sem si z alkoholcem
na notranjo stran zapestja narisala
podpičje in rekla fak of. In ja.
Jaz sem vedno ZA. Jaz sem proti
vsem kretenom ki iz moje dežele
delajo slabo deželo. Meni gre na
kurac bodeča žica teh kretenov
ki vsak dan ubije najmanj enega
jelena. Pa ne kot simbol.
In zdaj. Januar je. Enajsti po vrsti.
Zelo zgodaj zjutraj sem z vročino
Krožila po stanovanju in rekla
(ne svojemu) bogu da naj odjebe
ker mi je že drugo leto zapored
januarja vzel Davida. Prvi je
ikona moje družine. Drugi je ikona
(mojega) sveta. In v tej pesmi
je edina bomba pesem
ki jo v tem trenutku glasno berem
I G N O R 