Ernesto G., Bolivija, 39 let / kar moram vsak dan videti / regrat

Alenka Jovanovski

Ernesto G., Bolivija, 39 let

srce, izpostavljeno kakor ravnina
ki sprejemaš vse: žarke, kaplje, mraz
žejo, rane, glad –

drobna, v zemljo skrita bitja, ki napadajo
ta preživetje –

naša gola koža se svetlika kakor dolarji
v pogledu ostrostrelcev –

srce, kako mi piska v pljučih
veter skozi pampo
srce, ki se razlilo v kontinent –

hrapavo srce, porozno, kamen
sestradani in bolni campesinos

v strah ščitijo vzroke svoje bede
svoj kruh brez moke
slepe miši se igrajo z njimi –

kdaj se prebudijo, kdaj –

srce, kam vodiš

kaj res poznam

tvoj kraj –

kar moram vsak dan videti

kar moram vsak dan videti
je to, kar ni –

kako globoko gre odvisnost
kako številka proizvaja
koliko povodcev
kateri zategi

kje so fuge in razpoke
kje škrtajo kosti
kje se limfa razliva

in –
kje se neopazno,
na meji
na prelomu algoritma

zgodi

in je
prostost.

regrat

za LSR

ko pade noč
in pade sneg
in napovedujejo ledeno dobo
da bo travnik,
ta mehki valoviti in zeleni, z vodo napojen
kjer smo si včasih dali rok
– ali pač rumen
poslednjemu kašlju sonca vdan –
zares neviden
prekrit z ledeno skorjo
v gene so vbrizgali beton
otrple celice
prestrašeni kristali
sprijeti v verige trgovin
ven ne morejo
kemične vezi zapolnjene zapahnjene
na nek način so mislili
da bodo obstali
in tudi so obstali
nič več ne teče ne objema
hlapcigospodarji
hlap i spoda j
pri dnu srebrne bubice
včasih migotajo
v navarnosti otrpnejo v jeklene kuglice
ne morem kaj, pa rumeno plamenim
uporabim zob, pa dolbem
raza, vsek, špranjica
ljubljenje, tudi ko ni osnovnih pogojev za to
moji pogoji so odsotnost pogojev
biti sama sebi drugi
razpadanjesprijemanje