Erupcija

Ana Marija Garafol

želja ki si jo prepoveš uresničiti ki žge kakor žeja
želja po petju pesmi pod pogojem povabila glasu k sebi
želja po kričanju pod pogojem prihoda ki zahteva
željo po prihodu sebe k sebi
pod pogojem prisluhniti vpijočemu v puščavi
za vse kar se prebudi v bivanju
za vsako spontano pobudo
je pripravljena uresničitev
a do nje nikoli ne pride
pod vladavino razsežnosti ki določajo bistvo samo:
vse in nič
eksistiranje eksistence je veriga propadlih priložnosti
eksistenca ki se je pretvorila v večno neuresničljivost
bistvo deluje le še v interesu spontanosti
meje niso padle kajti nihče jih ni postavil branil
transcendenca je
nedosegljiv
hip ko izčiščenje gnusa ni več možno
časek ki je želja po smrti
ki nastopi ob nezmožnosti sovraštva do tistega
ki te je zapustil da bi umiral v tebi
s težkim srcem zapuščam sodomo in gomoro
predvsem pa stockholm svojega rojstva
sipljem žveplo in ogenj in pokončujem ta mesta
in vso ravnino in vse prebivalce svojih prostorov
in vse kar je raslo na zemlji pod mojim plazenjem
in mrtva žena v meni se ne ozira nazaj
da bi postala solnat steber
vonj po prostorih nasilja
je pekel v pljučih je žerjavica
je brezup na podplatih
strah pred vnovičnim ozrtjem
se te sčasoma naveliča preganjati
udejanjanje hrepenenja
je hkrati njegovo razvrednotenje
dlan ki počiva v krču
oklepajoča se spominov bitja
ki je slabotno neživo nevredno obujanja
in on je votel in okrog ga nič ni
spomin ki se zašije v človeško meso
molk ki se zarase v večno skelečo brazgotino
doživljati da bi doživel pozabo že doživetega
doumeti da ni nikogar ki bi zmogel hkrati s teboj razpasti
da se lahko nekam potuje zgolj vzporedno
da gre vsak proti svoji sreči in smrti
da je vsaka solza lahko le neslana šala
da telesa v katera smo že kdaj prodrli niso naša
da se je tresla gora in da se je rodila miš
in da je lava bruhnila na iluzije
na veliko hrupa za nič
začela sem se dvigovati na površje
se odpovedovati privatni lastnini v oblinah nemojih teles
postala sem orfej
a spustil sem roko evridike
še preden se je ozrla nazaj

Silberfleisch IX

Aphra Tesla

Ich erwache aus einem schrecklichen Traum.
Dass es Spätherbst, Winter ist.
Dass wir mit meiner Mutter leben wie vorher und sind Wächterinnen.
Wir schlafen im selben Bett.
Wir sind gleich Alt.
Wir sind alle gleich Alt.
Ich höre dem Regen zu.
Die Vorfahren irren durch unbekannte Räume herum.
Ihre Augen sind zur Finsternis verkehrt.
Sie betrachten mich.
Deshalb denke ich:
Ein Zustand ist nicht ein vorausgesetzter Zustand,
sondern ein rückwirkender Effekt des Bekommens.
Dass etwas tatsächlich ist, ist kein vorausgegebener Zustand.
Die Agonie des Menschens ist nicht erblickt zu werden.

***

Nada Kavčič

Črta neba,
ustvarjena
v mežiku.

Ki bo
z nekaj kapljami
potu
usedlina.
Bo tiho šumenje.

Ti pa: naj bo grom,
lesk jezikov,
krogla na poti iz telesa,
ki z glasovi išče,
kje je površina.

Ti pa: naj bo črta razdvojena,
poti iz nje ožilja novih bitij,
svet pogovor, premik v neznano.
Globina ni nikoli pregloboka.
Črta kopni.
Bel prostor, upanje, na videz nujno.
Kriterij pesmi je nevarnost.
Ti pa: naj bo kriterij označevanja,
naj bo resnično in nepopustljivo.

Črta, oznanjaj svojo razpuščenost.
Ti pa: naj bo dež,
ki poje na obali.
Naj izpira ta vonj iz peska,
naj nosi ta izbruh kot kelih.

 

Srebrno meso

Aphra Tesla

V nikogaršnjih tujih prostorih
Med štirimi stenami
Udomačujemo svojo smrt.
Krasimo jo
Selimo jo
Pozabljamo jo.
Ena ena ena v neskončno
Bije ura
Bije roka
Bije kamen
V tujost telesa telo.

Monologi z Büchnerjem; skrajno mixed up

Martin Piekar
prevod: Anja Silovšek

Je težje pogumno umreti, kakor
živeti – ali pa je to mogoče šele
ko si živel ali živel in nisi uspel,
ali pa moraš ne uspeti, moraš celo?
Danton? Je to tvoja posrečena smrt?
Ne, pot do norišnice ni
dolga, norci, ti so storili veliko
pomembnega, nikoli jim ni bilo treba.
Nujnost. Ta nujnost, kaj je to?
Oborožena grožnja misli? Kdo ukazuje
demonom? Je nujnost
bik, podivjan, rdeča ruta, rdeče rezilo – rdeči
konci zvenijo | Misli mi streljajo
skozi glavo
dokler nisem obvladan; dokler mi ni treba, dokler nisem nujnost.
Revolucija!
Privilegij revolucije, maršira
kot pomladitvena kura? Kaj maršira?
Mi kje kam? Čez kaj? Kje ven?
Grmade – iz
vseh spodletelih revolucij
plesti glas | pletem kakor rez
v neko smer, v neko pomembno. Nebesa
naj ji pomagajo k prijetni fiksni ideji, si misliš.
Misliš, te jebene ideje navadno dolgočasno | pokajo
le od sovraštva in besedozvočja | nič novega.
Ta pepelna neokusnost, preostala.
Smo postali prestali za revolte,
premladi, da bi cenili nepravičnost?
Občasno moloh | požrešno goreč;
Seperativ zgolj videz, iz-
igran – delajo mase moloha?
Parodiraš Sokrata.
Ne, on ne umre tako lepo – ampak kdo
the fuck sem jaz, da bi ti branil umreti?
Ali pa sesti v kot
in kuhati repo, a ne ponujaj
nam gladiatorskih iger.
Ko zgodovina enkrat odpre svoje grobove.
Kaj vem, le malo vemo
drug o drugem. Debelokožci smo, roke
stegujemo drug k drugemu a je
brezploden trud, le grobo usnje
drgnemo drug ob drugega, –
zelo smo sami. Tako se poznamo,
samo tako poznamo, kot se pač reče poznati
veš, kako je, če si marioneta? – Woyzeck.
Na ulici je scal,
ob steni scal kot
kak pes. Pa vendarle 2 Groša dnevno. – Woyzeck.
To je slabo. Svet postaja
slab, zelo slab. Kolikokrat
sem že
scal ob stenah. In drevesih!
V kotih v obupu.
Ni že dolgo
tega, Woyzeck, pri tebi? Kako je
svet slab šele zdaj.
Nič o, nič ah | Scanje.
Naj bo vse gnilo, vse
spremenjeno in zbledelo.
Nisem vedel, da
scanje na stranišču
izboljša svet, Woyzeck, Woyzeck.
Potrebuje svet zdravnika,
da ga do zdravja izstrada?
Mi relikvije, vera
v poslabšanje ostaja, ostaja
smrdeča za vse čase.
To so fraze
za zanamce.
Še vedno. Ne vem. Kajne?
Danton? Pravzaprav se nas ne tičete!
Spet moram scat.
Slabo, zelo slabo. Kar ostane, je:
Revolucija!
Razbiti bi si morali črepinje
in drug drugemu
iz možganskih vlaken izvleči misli.
Se mogoče poljubiti? Danton, tvoje ustnice imajo oči.
V ljudeh
se individualnost poveliča v svobodo.
A res v vsakem? Doktorski nazivi kaj vedo?
Samo na sebi je samo na sebi, razumete?
Le življenje ostane namesto naziva | tu in tam
ne živinsko zabit individuum kot
toliko oseb v svoji odločni zavetrni legi.
Od kod prihaja ta veter? Iz jugo- severa.
HA! Jugo-sever – od povsod:
Revolucija!
Si nasprotuje vročehladno – topniški tornado,
ki ga vedno mečemo iz naših pljuč-
pomensko bombardiranje, saj še
dihati ne moremo
ne da bi kaj sporočali | odnašamo se
navzven – iz nas teče: individualnost –
izgubljamo se na sebi in kako se lahko
izvlečemo iz sveta; nazaj; v najboljšem primeru
duševno paralizirani. Šepamo le
potrebujemo se, da se opremo sami nase.
Kako dolgo bomo še zamazani
in krvavi kot novorojenčki?
Otroci iz časa. Našega? In tudi v času,
v vsakem trenutku spet fatalen trud. Tako osuplo.
Revolucija!
Kot Saturn: obkoljena
z otroki interdisciplinarnih receptov. Je hrepenenje
po revoluciji danes luksuzno boleče stanje?
Je hrepenenje po revoluciji Rock’n’roll?
In dploh, koliko vrst potreb
po revoluciji obstaja? Lahko bi
spet začel z najenostavnejšim,
jedel bi sir, pil pivo, kadil tobak.
Kimamo stanjem stisk
in nas skrbi, da kdo drug poskrbi za to?
Govorimo raje o stiski stanj?
Stojijo mirno in otopelo grejo
v punt in jebite se že | Ne morem več videti
mlinskih koles, vi konzervatorji, ne da bi postal
melanholičen. Najrajši
tehnika brez morale, ljudje
mehanika; Woyzeck.
V znanosti se dogaja revolucija | Tovariš,
brezdušno in marljivo se predamo – to je postal
moto. Opica je že soldat, to še ni kaj dosti | strgaj
krinko!
Z njo se strgajo obrazi.
In brezobraznost najrajši oskrunjamo.
Ne razumem vaše vdaje.
Bolezenska slika: anonimnost: kar ne poznamo
izbrišemo
kot neko sobo iz spomina,
nič ne bomo bolj človeški.
Ne. Ja.
Je ne kriv za ja ali ja za ne.
Naj verjamemo ali: verjamemo naj:
ljubim te
kot grob, mir, ustnice, kot
navčke, glas, kot mrliško
zvonenje, ki tvoje prsi, ki mojo gomilo,
tvojemoje, srcekrsta. In besede
so med nami le poljubne
filler epizode, neobglavljene, – kdo zna
kot Hitler ceniti giljotinsko romantiko?
What the fuck? Ja, daj že!
Obglavljenje je lažje razumeti,
pravijo. Vsi smo norci,
nihče nima pravice,
da bi drugemu vsiljeval
svojo lastno norost. Je že
kdo kdaj opazil, da mu v prsih
ne bije srce, ampak norec?
Tako bi vsaj nekaj bil! Norec! Norec!
Imaš kdaj koga rad za norca?
Imeti rad – mi vsi smo Epikurejci – tudi
ko tega sploh ne bi radi. Strgaš
svojemu norcu krinko? Razkrinkanje:
le iluzija razočaranja?
Revolucija!
vs. iluzija in revolucija – ampak predvidljiva
Revolucija!
Je konzervativna s pentljo iz brusilnega papirja.
Revolucija je tista, ki straši ptice.
Toda strah jih bo združil.
Ali razpršil? Lepe perspektive!
Gnojišča
čez gojišče! Od nas smrdi po
dobrohotnosti brez prakse: tu lenari
Revolucija!
Dopustimo si, da se ustalimo in
pričnemo lenariti. Kaj vse ljudje
ne počnejo iz dolgočasja!
Študirajo iz dolgočasja,
molijo iz dolgočasja, zaljubijo,
poročijo in množijo se iz dolgočasja
in nazadnje umrejo
iz dolgočasja. Mi smo
navajeni na to vrsto gnitja. In
upiramo se iz dolgočasja?
Iz ali zaradi? In predstavljaj si.
Kaj, če vstanemo,
se premaknemo? Kaj bi si mislili drugi?
Bi šli zraven in ne bi verjeli,
da za čem hodimo ali se uprli,
zagata. Na koncu ostane nič
celo denar
je obsojen na razkroj.
Na koncu postane nič
azil. Pred vsako namero
se moram prepričati o njeni
ničevosti – razen, če se ne utemelji na sebi. To je
Revolucjia!
Živimo na gnojišču
bivših puntarjev. Umrli so in mi
živimo na njih. Hranilni medij
za kontrafakturne. Mislimo, da vemo,
kaj je bilo. Za to vednost
nimamo besed, mi mislimo vemo in
nimamo besede za idejo. In kaj,
če stopim na truplo,
da splezam iz groba.
Kako naj nekomu podpiram misli? Iz obrambe v sili?
Iz sile po obrambi? Oskrumba? Kar tako?
Ampak. Woyzeck, on ja ni pri pravi,
Ampak | nič | ampak | filozofsko | ali kako se
temu dandanes reče, gobezdanje je postalo ampakovanje,
zelo humano in filobestijalno. In saj gre
kot razprta britev skozi
svet, človek se še ureže
ne v kožo! | poreže se
v sebi – dalje in ljudje švicajo,
to gre. Drug drugemu
jemljemo krike. Drug na drugem
jih razzvanjamo. Naše kričanje
in vpitje. | Prekleto govno
kot pitna daritev | a komu
sploh žrtvujemo? Žrtev
naša? Žrtev poljubna? Takoj
ko smo žrtvovali, smo se
najedli vsi za isto mizo
in od znotraj se prebavljamo.
Mi vulkan, smo spali
le v naših sanjah. Sanje | Sanje
o izbruhu, ampak ne da bi
izbruhnili. Žilavi smo in dostikrat podkrmljeni.
Lave
Revolucije
Teče, rad bi zakričal in lava
bi morda bila že zadušena. V meni
z nekaj priznanji. Revolucije niso zadovoljne,
lahko jih – predčasno-
zadovoljimo.
Kaj pa naj si mi navlečemo |Un čul un reku
ker od treznosti komaj
zmorem trdno stati
ščij – ne mi. Kaj mi, ne vem nič več in ko si mrzel
te ne zebe več.
Toda med lavo in zmrzaljo
kako bingljamo sem ter tja do
Revolucije!
Seksualna revolucija | ne upiramo se
zamajemo nekaj tabujev a ne
zrušimo nobenih. Ježimo se, če ne proti zahodu,
potem veš, kam.
In večno se gonimo tako,
in večno gonimo. Če pomislim na večnost
me postane strah za ta svet.
Gonilno vprašanje
zame: se bo za nami vrtelo,
kot se vrtimo zdaj ali na svetu nam obstanka ni?
Meni da krila strah, mene
ozdravlja poskus | škoda.
Mene menuje mene.
Zaradi mene. Vseeno je.
In nekoč nič ali
bilo je eno. Eno za drugim. In
stene padajo name. Na koncu
nam ostane
z glavo ob |
in potem spregovori iz zidu, ne slišiš n’č?
Slišiš n’č?
Slišiš n’č?

Odprto pismo Josipu Visarjonoviču

Vid Sagadin Žigon

Ko ti je umrla prva žena jekleni
človek si rekel da si z njeno
smrtjo izgubil še zadnje sočutje
do človeštva res si ga izgubil
postal si apostol svoje lastne
religije napredka žrtvoval si
kmete kot pijone na šahovnici
veličastne ideje nihče ni zares
vedel ali si hudič ki trosi lakoto
po deželi ali bog ki je zaostali
deželi vrnil upanje na nekdanjo
slavo cilj upravičuje sredstva si
dejal ko so se v krematorijih
potile kosti vseh tistih ki s tabo
niso delili tvoje volje do moči
s katero si se dvignil nad Boga
ki si mu zameril ker je deželo
ki te je rodila pahnil v zaostalost.

Smrt enega človeka je tragedija
smrt milijonov samo statistika si
dejal in svet spremenil v statistiko
zdaj preštevajo tvoje žrtve in se
ubadajo z milijoni kot da so bonboni
ali semena ki si jih trosil na izgorelo
zemljo dokler ni začela roditi plodove
ki so od vzhičenosti nad lastno
plodnostjo pozabili na svoj izvor
v Smrti ki je v uniformi revolucije
postala tvoj edini general ki si mu
še lahko zaupal kot si zaupal in se
predal hudiču v rdeči uniformi iz
svojega ljudstva si potegnil vso
moč ki jo premore čeprav si ga
izstradal do kosti in na njegovih
truplih dohitel modernizacijo kar
si želel si storil kar hotel si si imel
nikoli naveličan svoje veličastne
podobe pa vendarle osamljen
v svojem sarkofagu naveličan
krvi ki je drla kot hudournik s
prevaranih podstrešij opozicije
fanatik ki je rešil človeštvo pred
norcem to je on uspela utelesitev
krutega Boga iz svetopisemske
zaveze samo on in nihče drug ki
je pokazal kako daleč seže in kako
kruto zareže ideja žrtvovanja in
popolne predaje skupnostnim ciljem
brez kančka rezerve in kako beden je
privatizem razsvetljenskega človeka.

Postal si oče naroda ki si ga zaklal
kot je hotel Abram svojega sina le da
ni bilo Nikogar ki bi ti to preprečil
zato si z vodko v rokah kakor Al Pacino
v Brazgotincu stal pred goro pepela
kakor on pred goro kokaina in dobro
vedel da te na oni strani čaka vojska
ki si jo poslal na ono stran da čuva
tvoje ledeno čelo dokler se ne
razbije na tisoč kosov pravzaprav
na tisoč mrtvih duš ki so umirale
za tebe s kletvico ali blagoslovom
na ustih pa saj ali je zdaj to sploh
še važno Josip Visarijonovič zdaj
ko si gole prsi končno izpostavil
luni kot si jo opeval in jo častil
z razprtimi rokami ki svet obliva
s krvjo¸v ekstazi upanja stremeč
k sveti gori boljševiškega življenja.

Čas za spanje

Ernest Alilović

v sobi razločim zgolj
obrise predmetov ki jih polni
temna snov polnoči
oči sem pustil odprte
morda ujamejo liso
svetlobe kakšnega
avtomobila zunaj
in se je oprimejo
dokler ne izgine
in sem spet prepuščen
obrisom
obrisu samega sebe
votli posodi
telesu
ne to ni moje
lahko je od kogarkoli
samo ne moje
kogarkoli drugega
vzamem v ekipo
njega izberemo na koncu
škarje kamen pa papir
samo sedi tam
in se opazuj
kako kaplje dežja
režejo tvoj odsev
v oknu
a greš z nami na pivo
a boš kej rekel že enkrat
kje si bil
s kom si bil
zakaj si namrščen
a ti ni lepo doma
pa pojdi torej
naj drugi skrbijo zate
to bodo sigurno znali
bolje od tebe
pred čim se zapiraš tam notri
pred čim bežiš
veliko več te je
kot si misliš
ne poslušaš me
ne poslušaš se
ne poslušam se
ne obstajam
samo še pet minut

Konec

Ernest Alilović

zbudiš se. greš v vojsko.
dobiš dva prijatelja.
en se odseli na drugo stran sveta,
ampak zanj ti ni tako mar.
drugega imaš raje.
on te nauči, kako piti.
kako pecati ženske.
kako kaditi. kot pravi možakar.
potem umre za rakom.
spoznaš punco.
oprosti, punce.
postavljajo se v vrsto zate.
oče ti da denar in stanovanje
in avto. mama pa
pospravlja kozarce v omarico
zraven tablet, tablet, tablet.
mama premeri vsako punco
in se samo obrne. hoče, da imaš
ženo, ženo, ženo.
greš na žurko, spoznaš jo.
prava dama, jugoslovenka,
češnjica med višnjami.
poročita se. kako skrbi zate,
ima te raje od sebe.
prava žena.
imata otroke.
kako skrbi za njih,
ima jih raje od sebe.
prava mama.
žena, mama, mama, žena.
zbudiš se.
v grlu te peče, kašljaš.
pa ti naredi čaj.
ne sin ne hči ga ne naredita
bolje od nje.
popiješ čaj. hči se poroči, pridna hči.
postaviš skodelico na mizo.
sin se odseli,
kje pa mu je žena?
žena ni več mama.
ti nisi več oče.
tvoj oče umre, tvoja mama umre.
očetova žena.
žena mama žena mama.
grlo te še boli. žena ti reče,
da moraš nehati kaditi.
pa nisi mi mama. žena. mama.
samo ti narediš čaj, kot ga ona.
kdo?
žena. mislim, mama.
ostaneš sam.
grlo te še boli.
umreš za rakom.

Jebi se smrt

Vid Sagadin Žigon

Jebi se smrt zavetnica
črvov v tvojem zgaranem
naročju ki je kot crknjen
ekran med gledanjem
superbowla sredi sendviča
ugasnjena usta nikoli več
izgovorjena beseda premolk
vedno na napačnem koncu
vedno v nepravem trenutku
v tvoji shirani dlani ki si ga
kot dildo meče na roke
odjeban čas brez smisla
za večnost trenutka jebi
se smrt postarana kuzla
ki te nategujejo kozli užitka
da bi prestavili hropenje
omrtvelih mišic na vekah
zdrkanega sonca ki mu
nikoli ne pride do konca
kot tranzistor ki hrešči od
nezavednega izklopa na
tračnicah impotentne izgube.

Jebi se smrt ker nikoli nisi
ljubila nikogar ker ne veš
kako je ko te meč bolečine
ki nikoli ne mine prebode
v srce milijardokrat večjih
sanj kot so tvoje pritlehne
zgarane od pošiljanja na
ono stran kjer se kopičijo
kosti dinozavrov ki se še
kar obračajo od osuplega
ugibanja kdaj bo napočil
tvoj čas ki nikoli ne pride.

Ko mi bo prišlo nočem
da mi pride v tebi saj ne
znaš vzdihovati niti hliniti
da vzdihuješ ampak kar
naenkrat bog te jebo kar
na lepem obmolkneš
kot da se ni nič zgodilo
in mi hočeš ukrasti željo
po sebi ki s tabo nikoli
priznaj si nikoli ni imela
prave zveze kot da sem
ves ta čas natepaval zgolj
tvoje bogaboječe truplo.

Jebi se ti in tvoji premolki
ki mi kastrirajo užitek ko
se ljubim s sabo že dolgo
vem da nisi za nobeno
rabo niti za vabo ko lovim
orjaška sonca v tem morju
življenja brez konca nisi
saj se neprestano ješ od
tvojega žretja me bolijo
jetra od tvoje nekrofilije
mi razpadajo žile jebi se
smrt ti in tvoji častilci ki
ne premorejo smisla za
vertikalo ki ni naše nabodalo
ampak je priznaj si tvoja smrt.

Jebi se smrt enkrat za vselej
in ne hodi mi jokat ker te
ne jebem pet posto ampak
odhajam kjer te ni odhajam
kjer sem že davno odšel
kjer ni prostora za tvojo
podrepno solzavost za vse
tvoje odpustke in mrtvaške
govore v jami iz tvojih kosti
ne jebem te ker me ni v tvoji
jami ki se predaja omami
tvojih neizživetih dni jebi se
kurba in pusti me da trajam
v svoji neustrašni večnosti.

Ko pride čas in enkrat pravijo
da bo prišel te bom gladko
ignoriral iz tvojih cap si bom
naredil kostum Dioniza in
se razstelesil pred tvojimi
prestrašenimi očmi ne moreš
mi ničesar ker me ni ker sem
bil kjer tebe nikoli ni bilo o
smrt ti sedlo mrtvega Boga
jaz pa sem živ in prav nič
kriv za to odjebi smrt pa bo.