Sergej Harlamov
nikoli
nisem videl
ničesar
obviseti v zraku
kot
Poezija
Skicirka
Anja Silovšek
Ne, ne sanjam
ene same mame,
na zmečkanih skicah
sem v njej namnožila
podobe sebe,
perspektive
med pošiljateljem in tabo
pogled sočutja,
prijateljski menda,
predvsem takrat,
ko zlagam razsute krede.
Če pleteva gobeline,
gre vse lažje,
dobro je vedeti:
krivda za neroden vzorec
najbrž ni naša,
konec koncev
smo se skušali samo
prepoznati.
* * *
Andrej Fon – Olfamož
Brez lastnega jezika
ližem pičke pičkam
velikih pesnikov.
Plačajo. Pesniki.
In Čisto brez besed čepijo
v sosednji sobi.
Nagi, ob majceni
luknji v steni.
Drkajo z medmeti
Postanek
Ernest Alilović
nebo je raztrgalo odejo oblakov
in spustilo svež mraz skozi raztrganine
tako zatohlo je tu notri ti rečem
ne bom tratil denarja za gretje
pogrel se bom sam mi rečeš
pogrel si bom riž
ki sem ti ga naredil včeraj
pa si rekel da je preveč nasiten
te to na kaj spominja mi rečeš
ne se ti zlažem zlažem zlažem
ostaneva vsak na svojem koncu
postelje blazine na tleh
dva bežeča zapornika
tebi sem prepustil steno
da se nanjo nasloniš
ker je mehkejša od mojega ramena
vidiš me
jaz pa tebe nočem
kako si neizmerno tam
tkanina vesolja te komaj drži
in se ne zanašaš več nanjo
in mi rečeš naj naredim isto
in ti rečem da je tu notri
preveč zatohlo
* * *
Aja Zamolo
Kaj pa če je vse oglato na način, da potoki besed
ne morejo zgladiti robov, ne morejo steči, brez da bi jemali,
brez da bi vedeli, da so druge poti in druge oblike, drug občutek pod prsti.
Kaj pa če je vse oglato na način, da ko gladiš robove
in se ti ne upogibajo, pritiskaš vedno močneje,
kot odpiranje stvari, zlepljenih od prahu in maščobe iz kuhinje,
ko tako pritiskaš vedno močneje in malo veš; ni druge poti
kot da se ustaviš, ko se začne drobit, otrpneš za trenutek,
daš prostor teatralnosti, postojiš za navidezno refleksijo,
ki je tam, vsemu navkljub, potem stopiš korak v nepokošeno travo
in dlje – po naključnih cestah paseš prah.
Drobce bodo pojedli tisti, ki so stali ob strani in vedeli,
da je neizbežno. Kot jutro po prekratki noči, kot mrak na pol poti v dolino.
Ker stvari so pač lahko oglate na ta način, ne da bi opazili.
Zakaj torej pustiti čas viseti iz robov, brez poskušanj,
brez vedenja, da so stvari, ki zahtevajo več kot besede.
NE VEM NE VEM
Tone Škrjanec
Stay together. Learn the flowers. Go light.
Gary Snyder
z malo pišem iz čiste radosti in lenobe.
prebiram knjigo pesmi,
nekakšen priročnik o jadranju,
vrveh in starodavnih veščinah.
sem zaradi tega kaj boljši. morda,
ne vem, vsekakor pa bolje diham,
lažje poganjam bicikel po klančini jutra.
spominjam se časov, ko smo smreke
omenjali predvsem v zvezi z vitkostjo in lepoto,
in v tem kontekstu ne gre pozabiti
veličastnih ladij, s katerih se v morje
spuščajo debele z mahom poraščene vrvi,
na katerih rastejo družine školjk, okoli njih pa
večje in manjše ribe in množice
izredno majhnih zadev – prepričujem se,
da je to plankton in ne razpadle smeti – in je vse skupaj
videti kot vesolje, ko takole sedim na robu pomola,
opletam z nogami in med koleni opazujem
ta mini kozmos, prekrit z odsevom neba.
ples se kot vedno raztegne v karneval in
ob večerih, ko glasba utihne,
se prižgejo luči, prižgejo se luči
in zapahnejo se vrata. pride čas
tkanja neskončnih pragov, brbranja
o nadlepih čarovnicah, razmisleka o tem,
da se najprej pustiš zapeljati, potem
pa te premami dom. veliko morja je na vse konce
in ptic. nobenih jader na vidiku. samo ostanki
vzhodne kuhinje, eksotičnega suvanja z boki, lave besed,
in kupček posedle panakote.
postanite lahki, bodite svetloba.
razmišljam, pa vseeno ne vem.
BLACK BOX / odlomek
Lukas Debeljak
Jezik: Otvoritev: 24/7/365.
Telo prekrito z divjim cvetjem: Otvoritev: 24/7/365.
Bodi oropan.
Don‘t mess with a man and his art installation.
Zvezde padajo z neba ljudem v usta. Ljudje čakajo v kolonah. Mnogo
jih trpi z momentarno srbečico na raznih predelih telesa. Minilo bo.
A, 24 let, temnejši pigment, rjave oči, rjavi lasje.
Ljudje stojijo v oblakih belega dima in govorijo
o post-postmodernem brisanem prostoru. Hodijo
v prostore in se ljubijo z ljudmi, ki niso njihove soproge. Šepetajo o
Michelangelu. Minilo bo.
Nekdo je postavil črno leseno sobo in v njo postavil dva človeka.
Nekje neka ženska strmi v hribe.
A: – gre za neko liminalno stanje, ki se udejstvuje samo v prostoru
med izrečenim tj. realiziranim in neizrečenim tj. nerealizranim, se pravi
se udejstvujejo samo tam, kjer vzpostavlja svojo avtonomnost od
samega razmerja udejstvovano-neudejstvovano. Analogija z Schrodingerjevo
mačko je pretirano eksplicitna, zato bi njene konture le poetično izrisala
z verzom grškega pesnika Orfeja, čigar verz lahko upoštevamo le z sesutjem
kulta njega samega, in če to izpeljemo do svojega logičnega zaključka-
Alex, šampanz! –
Nekje dva starša dan v dan skrbita za grob svojega sina.
B, 43 let, svetel pigment, obritoglavec, modri lasje.
V tej črni sobi sta se ljubila. Ne vemo če je bilo konsenzualno.
B: – Seveda sva fukala. Po kakem tednu tega, da vsak masturbira, ščije
in serje v vsak svojem kotu, so se zdeli kakršnikoli zadržki rahlo nesmiselni.
Bila je divja prasica. –
Ne smemo vedeti če je bilo konsenzualno.
V tej črni sobi sta govorila. Ne vemo če sta bila tiho.
Ne smemo vedeti če sta bila tiho.
Don‘t mess with a man and his.
Katja Gombač na psihološkem oddelku UKC razlaga svojem čednemu temnopoltemu DR.-ju o svojem paralizarujočem uševnem drevenenju, ki ga razlaga kot posledico svojega samomorilskega poskusa, ki je sam posledica njenih sanj o njeni mami, da jo je obiskala v teh sanjah, da je v sanjah že dolgo ni in da ne ve zakaj, da sta v kuhinji pili kavo in govorili in je imela ude in kožo in bila tako človeška kot jo je Katja Gombač razumela, da je, in da potem ni bila več, potem je bila magnolija z deviško belimi cveti, ki so zlomili Katji Gombač hrbtenico in tudi poleg tega voljo do biti.
10.
Marija Dejanović
To je jutro bilo četvrtasta poljana
na kojoj sam izmišljala različite vrste vatre.
Sjekira je je stvarala vatrene
zmijaste procjepe na svim prozorima.
Škare su palile rubove konjskih spavaćica
kako bih noću lijegala u umjeren dan.
Šestare je dopalo najveće slavlje, oni su
opkoračivali vatrene poglede preko cijelog
tog jutra, dobivenog zamotanog
u sunčevu foliju.
Pred zoru, izbacili su moju sjekiru,
moje škare i oba moja šestara.
Mene su proglasili bezopasnom
i dopustili mi da zatvorim vrata.
10.
To jutro je bilo kvadratno polje,
na katerem sem si izmišljala različne vrste ognja.
Sekira je ustvarjala ognjene,
kačaste precepe na vse oknih.
Škarje so žgale robove konjskih spalnih srajc,
kako bi se ponoči ulegla v zmeren dan.
Šestila je doletelo največje slavje, saj so
obkolila ognjene poglede celo
tisto jutro, ki je prispelo zavito
v sončno folijo.
Pred zarjo, so vrgli mojo sekiro,
moje škarje in obe šestili.
Mene so razglasili za nenevarno
in mi dovolili, da zaprem vrata.
(prevedel Ernest Alilović)
Radijator
Alen Brlek
Dani su strpljivi, sigurni i hladni.
Srce je mokri pamuk. Ustajem, pamuk
putuje tijelom dok prilazim radijatoru
i očekujem promjenu. Kad ništa se dogodi,
vratim se toplih dlanova i bolje pokrijem leđa,
taj meki svemir u kojem
postoji nebrojeno definicija slobode
(slobodni smo od buđenja do prve šalice kave,
slobodni smo kada sve svedemo na bilogiju i kemiju,
kada pitamo za slobodu drugih
kada stojimo ispred ogledala i ne biramo zamjenice i pridjeve
slobodni smo kada ne razmišljamo o slobodi)
ali s nama je sve jednako nevino i kobno.
Radiator
Dnevi so potrpežljivi, varni in hladni.
Srce je mokri bombaž. Vstanem, bombaž
potuje s telesom, ko se približujem radiatorju
in pričakujem spremembo. Ko se nič ne zgodi,
se vrnem toplih dlani in bolje pokrijem hrbet,
to mehko vesolje v katerem
obstaja nešteto definicij svobode
(svobodni smo od prebujanja do prve skodelice kave,
svobodni smo, ko vse speljemo na biologijo in kemijo,
ko vprašamo po svobodi drugih,
ko stojimo pred ogledalom in ne izbiramo zaimkov in pridevnikov,
svobodni so, ko ne razmišljamo o svobodi)
vendar z nama je vse enako nedolžno in usodno.
(prevedel Ernest Alilović)
I G N O R 